Seveda so Bosanci Oliverjev izbor razumeli, da je imel v mislih njihove čevapčiče. Kako tudi ne, ko pa se je Bosni in Hercegovini prvič uspelo uvrstiti na tako pomembno športno prireditev. Pa so čevapčiči res bosanski? Temu nasprotujejo vsaj Srbi in Turki, a tudi Slovenci se ob tem čutimo prizadete.

Namreč, ali ste vedeli, da je pred natanko 10 leti Slovenija zaščitila ime ajvar? Makedonci so bili ob tem šokirani, a niso imeli možnosti, da bi spodbijali slovensko inovativnost. Zato Makedonci pogosto žugajo Slovencem, da smo jim ukradli ajvar, pika na i pa je, da so Makedonci prepričani, da so njihovi tudi čevapčiči. Pa so res?

Vse je namreč odvisno, kako daleč v zgodovino pogledamo. In bolj ko gremo nazaj, več argumentov imajo Makedonci. Srbi in Bosanci se v vojni za čevapčiče pojavljajo šele v zadnjih desetletjih, pred tem pa sta bili domovini čevapčičev Turčija in Grčija. Nekateri viri celo omenjajo čevapčičem podobne jedi, ki so jih pripravljali že pred štiri tisoč leti na Kitajskem, mleto meso pa je bilo pogosto na jedilnikih v Rusiji.


Vendar pa tudi to ni vse. Ne smemo namreč pozabiti na zelo močno skupnost albanskih migrantov v ZDA. Albanci seveda verjamejo, da so čevapčiči v resnici njihovi. Najbolj konkretni pa so Romuni, ki so pri EU že vložili zaščito imena čevabdžinice, vendar njihov recept vsebuje sodo bikarbono, kar je za vse ostale borce bistvena razlika. Čevabdžiniči so bolj mehki, rahli in predvsem večji. Romunski in Bolgarski mesni svaljki merijo v dolžino 15 centimetrov, Srbski so dolgi 10 centimetrov, Bosanski pa 5 centimetrov.

In še nekaj ... Vojna za lastništvo čevapčičev bo še dolga. Do tedaj pa si zapomnite, da ima en bosanski čevapčič v povprečju 47 kalorij, en srbski pa 120 kalorij.

Jamiju Oliverju pa le naj nekdo pove, da naj neha netiti nove Balkanske vojne.