V začetku 20. stoletja so po Rusiji začele krožiti govorice o kreposti ljudi na Kavkazu, o njihovi dolgi življenjski dobi in klenem zdravju. Imeli naj bi skrivnosten napitek, ki pomlajuje in daje ljudem nesmrtnost. Mnogi so se poskusili dokopati do recepta tega skrivnostnega napitka, a neuspešno.

Uganke pa niso poskušali razvozlati samo Rusi, bilo je tudi veliko tujcev. O skrivnostnem napitku večne mladosti je namreč pisal že italijanski popotnik Marco Polo, po poti njegovih zapiskov pa je šlo vsaj deset velikih ekspedicij. A skrivnost je ostala še naprej skrivnost.

Na govorice o napitku je postala pozorna tudi mlada, lepa, pametna in bogata Moskovčanka Irina Sakharova. Kar ni uspelo s silo, lahko njej z lepoto in ženskimi čari, si je mislila. Sklenila je, da bo omrežila kavkaškega princa Bek-Mirzo Bachorova ter mu tako na skrivaj izmaknila skrivnostni recept. Dober načrt, ki pa se ni iztekel, kot bi se moral.

Stvari so se zapletle že na prvi pogled. Sakharova je pričakovala majhnega, debelega, neotesanega princa, a Bachorov je bil visok, postaven in razgledan princ. Čeprav Irini nikdar ni manjkalo snubcev in je bila za večino moških nedosegljiva, pa jo je prinčeva toplina tako očarala, da sta se zaljubila na prvi pogled. Poleg tega je lepo Rusinjo presenetila odprtost Kavkazcev, ki so ji na vsakem koraku ponujali skrivnostno mlečno pijačo. Pila jo je, kolikor je hotela.

Izvedela je, da je pred več tisoč leti sam prerok Mohamed pri pra-pra-pra-dedu Bachorovu skril "zrna življenja" in mu naročil, da jih ne sme nikomur podariti. Družinska skrivnost se je prenašala iz roda v rod in postala lokalna, Kavkaška posebnost. Še več! Recept je postal del verske zapuščine, domačini pa še danes verjamejo, da bi si vsak, ki bi razkril recept, nakopal mohamedovo jezo.

Ljubezni med Rusinjo in lepim princem je prišla tako daleč, da sta se zaljubljenca sklenila poročiti. Sakharova pa kljub vsemu ni pozabila na svojo misijo. Samo teden dni pred poroko je pod pretvezo, da gre v Moskvo po stvari za poroko, skušala pretihotapiti nekaj strogo varovanih zrnc.


Ni ji uspelo.

Ujeli so jo prinčevi vojaki in jo zaprli v grajske zapore.

Užaloščen princ je bil razočaran, ker je verjel v iskreno ljubezen svoje izvoljenke, izkazalo pa se je, da ji gre samo za skrivnostni napitek.

Zgodba princa z zlomljenim srcem in ujete Irine se je hitro razširila, dokler ni prišla na ušesa samemu ruskemu carju. Car je dolgo razmišljal, nato pa sklenil poklical svoje svetovalce in skupno so našli rešitev.

V svetih kavkaških knjigah piše, da zrnc življenja ne smejo nikomur podariti, lahko pa jih ukradejo.

In res ...

Zgodovina pravi, da je leta 1909 ruski car dal prinesti v Moskvo skodelico skrivnostnih zrnc, Bachorovu in Irini je zaukazal, da se poročita, napitek pa je dal razširiti po celi Rusiji.

Kaj se je potem dogajalo z zaljubljencema, ni znano, vemo pa, da je skrivnostna pijača dobila ime kefir (v kavkaškem jeziku to pomeni pijača užitka), postala pa je najpomembnejša pijača Rusije med svetovnima vojnama in tudi po njej. Stalin, povojni ruski diktator, je celo zaukazal, da morajo biti v vseh tovarnah in kmetijah kefir in jajca brezplačno dostopni vsem delavcem.

Danes poznamo dve vrsti kefirja.

Največ je seveda industrijsko pridelanega, ki pa nima takšnih zdravilnih učinkov, kot doma pripravljen. Industrijski kefir delajo iz hmelja in iz bakterij, ki dajejo podoben okus, ne pa iste kvalitete. Prave kefirne gobe so namreč sestavljene iz posebnih kultur bakterij, ki blagodejno vplivajo na črevesje, krvni obtok, stres in jih ni mogoče uporabiti za industrijsko pridelavo.

Tisti, ki so poskusili pravi kavkaški kefir, pravijo, da je to še vedno edini pravi kefir. Vse ostalo so samo približki.