Mikrovalovne pečice so zelo uporabne stvari. Kadar je treba kaj na hitro pogreti, odtaliti, tudi skuhati ... Pa vendar veliko ljudi dvomi, da gre za povsem nedolžno stvar. Zakaj pa bi sicer imele mikrovalovne pečice tri varnostne nivoje, če bi res šlo za nedolžno stvar?

Da bi bolje razumeli, poglejmo malo v zgodovino ... 8. oktobra 1945 je Percy Spencer prvi patentiral napravo, ki se je imenovala radar-range. Bila je visoka skoraj 2 metra, tehtala je 340 kilogramov, porabila pa je 3 kW električne energije na uro. Kot zanimivost omenimo še, da je minilo 9 let preden je pečica prišla v prodajo, stala pa je takrat ogromnih 3000 dolarjev.

Zakaj je to pomembno? Patentirana mikrovalovna pečica je namreč imela 3-krat manjšo sevalno moč od današnjih domačih, njene stene pa so bile debele 12 centimetrov. Res je, da se je tehnologija sredi 70-ih prejšnjega stoletja spremenila, a dvomi v nevidno moč mikrovalov ostajajo.

Mikrovalovke niso nevarne, pravi znanost

Uradna znanost sicer zatrjuje, da mikrovalovke nimajo dovolj energije, da bi ionizirale atome, kaj šele molekule, zato ne morejo povzročati celičnih sprememb (raka in podobne bolezni). Zanimiv je tudi podatek, da imajo vse mikrovalovke na steklenih vratih kovinsko mrežo, med kvadratki pa luknjice skozi katere lahko gledamo, kaj se dogaja v pečici, sevalni žarki pa zaradi prevelike frekvence (12 centimetrov) ne morejo iz zaprtega prostora, komore v pečici.

Princip delovanja pečice je v osnovi podoben gugalnici. Pečica z mikrovalovnimi žarki, ki imajo isto frekvenco, kot je lastna frekvenca vode, na rahlo potiskajo vodo sem ter tja. Ko se molekule začno premikati, podobno kot na gugalnici, ni potrebno veliko energije, da postane to gibanje višje in močnejše. Seveda molekule med tem divjim guganjem zadevajo druga ob drugo in tako se sprošča toplota.


Nič nevarnega torej. Pa tudi hranljive snovi bi se teoretično morale ohraniti (ker nimajo časa izpareti). Veliko azijskih kuhinj temelji na hitri pripravi hrane. Njihovi voki so narejeni za to, da hrana čim prej zakrkne in jo čim manj termično obdelujemo.

Zakaj potem odpor proti mikrovalovkam?

Uradna znanost vedno operira samo z znanimi dejstvi, čeprav vemo, da nas v prihodnje čaka še veliko presenetljivih odkritij. Vemo torej, da se lahko za tančico današnje uradne znanosti skrivajo tudi stvari povezane s škodljivostjo mikrovalovnih pečic. Poleg tega tudi, kdo nam pa garantira, da premikajoče molekule vode ne uničijo kakšnih drugih povezav? Dejstvo je, da ima hrana pripravljena v mikrovalovki drugačen okus. Poleg tega pa moramo upoštevati, da smo ljudje prilagodljiva bitja in vse pojemo. Prav lahko smo se v 70 letih obstoja mikrovalovk naši želodci prilagodili spremenjeni hrani, kar pa seveda ne pomeni, da so te spremembe pravilne.

Evolucija je večkrat zgrešila, kot našla pravo pot.

Nekaj pa je vendarle jasno: mikrovalovke uporabljamo za hitro pripravo hrane, za pogrevanje postane hrane, veliko industrijsko pripravljene hrane sploh ni mogoče drugače uporabiti, kot v mikrovalovkah ... Se vam že svita, kje je problem?

Znanstveniki se bodo še leta prepirali, katera metoda je bolj zdrava, ljudje smo tisti, ki bi se morali vprašati, ali si ni bolje pripraviti svežo solato in pojesti poleg kos sira, kot pa se mastiti z umetno napihnjenimi rogljički in golažem iz konzerve?!

Morda pa le niso vsega krive mikrovalovke ...