Latinsko ime za divjo ščetico je dipsacus fullonum. Prvi, ki je to rastlino natančno opisal je bil Charles Darwin, ki je imel šopek ščetice vedno s sabo. Z njim je namreč odganjal pršice in mrčes.

Korenina divje ščetice se uporablja za lajšanje bolečin v sklepih, kolenu, kosteh in tkivu. Lajša simptome osteoporoze, blaži vnetja in zatekanja. Je odlično sredstvo za razstrupljanje jeter in ledvic, izboljšuje pa tudi prebavo. V starih časih pa so s korenino divje ščetice zdravili vnetja mehurja, predvsem pa boreliozo.

Z listi rastline so nekoč odstranjevali akne in bradavice, z mazili so odpravljali težave s sklepi, korenina pa je bila za krepitev zdravja želodca, čiščenje jeter, zdravljenje zlatenice ... Pogosto so divjo ščetico uporabljali tudi pri zdravljenju kožnih bolezni, v sodobnem času pa je izredno cenjeno homeopatsko zdravilo.

V naših krajih poznamo vsaj tri vrste ščetic: divjo, deljenolistnato in dlakavo, pogoste pa so tudi gojene oblike. Pomembno je vedeti, da je samo divja ščetica zdravilna, saj ima zadostno količino saponinov, iridoidov in fenilpropanoidov. Sodobne raziskave so pokazale, da se v ljudskem zdravstvu ščetica najpogosteje uporablja kot tinktura, kar pa ni tako učinkovito, kot naravni izvlečki z dopolnilom celuloze, magnezijevega stearata, silicijevega dioksida in želatine. Na splošno velja, da je divja ščetica zelo slabo raziskana, dejstvo pa je, da se nanjo obrača vedno več ljudi, predvsem tistih, ki jih je uradna medicina razočarala in se obračajo k naravnemu zdravljenju.

Če se odločite za redno uživanje divje ščetice, je pomembno še nekaj: samo s spremembo prehranskih navad boste dosegli maksimalen učinek. Izogibati se morate sladkorju, kavi, mesu, alkoholu in beli moki, pozorni pa morate biti tudi na zadostno količino spanca.